29. Juni 2010

Delo

Ko ne zaupaš politikom, moraš na referendum


Mnogi volivci ne zaupajo več politikom. Toda ravno zato, ker jim ne zaupajo, bi morali na referendum. Zato tisti, ki v Sloveniji niso šli na volišča, niso imeli prav, pravi Andreas Gross, švicarski poslanec in politolog, velik poznavalec neposredne demokracije.

Branko Soban

Strasbourg - Mnogi volivci ne zaupajo več politikom. To je danes problem vsega demokratičnega sveta. Toda ravno zato, ker jim ne zaupajo, bi morali na referendum. Zato tisti, ki v Sloveniji niso šli na volišča, niso imeli prav, pravi Andreas Gross, švicarski poslanec in politolog, velik poznavalec neposredne demokracije, ki je skrbno spre mljal nedavni slovenski referendum o arbitražnem sporazumu s Hrvaško. Slovenski referendum o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, uradni rezultati bodo objavljeni danes, se je končal izjemno tesno. Zakaj tako ostra delitev ob tako pomembnem vprašanju, kakršno je meja s Hrvaško?

Zato, ker je tudi najpomembnejše stvari mogoče ocenjevati in opazovati na različne načine. Ta delitev me zato ne preseneča. Mnogi volivci očitno še niso spoznali, da ob takih temah in problemih ne moreš vselej dobiti vsega, kar si želiš. Potrebni so kompromisi. Nacionalni interesi vedno razdelijo narode. To še zlasti spretno izkoriščajo nacionalisti, ki imajo prav zaradi brezkompromisnega vztrajanja pri svojem na evropski politični sceni vedno več vetra v jadrih. In potem je tu kajpak še opozicija, ki marsikje še vedno zavrača (politično) kulturo neposredne demokracije. Referendumskega vprašanja namreč ni mogoče ocenjevati po tem, kdo ga je predlagal in kdo ga zagovarja, amp ak mora biti vedno na prvem mestu predvsem njegova vsebina. Ker je v Sloveniji za referendumom stala vlada, je bila opozicija avtomatično proti. Takšen odnos je popolnoma napačen. Zato je za Slovenijo pravzaprav dobro, da opozicija tega referenduma ni dobila.

Francoski mislec Ernest Renan je nekoč dejal, da je obstoj naroda pravzaprav vsakodnevni plebiscit. Velja to tudi za razdeljene narode?

Ta njegova misel je veljala za takratno Evropo, ki pa je danes ni več. Referendum je vedno poskus zbliževanja stališč ali vzajemnega razumevanja temeljnih vprašanj, ki so pred vsako družbo. če ti poskusi razdelijo javnost, ni to nič nenavadnega. V razviti demokraciji je to povsem normalen pojav. Narod bo ostal skupaj tudi v primeru, ko je tako razdeljen, kakor je bila Slovenija ob tem referendumu. Kajti prav neposredna demokracija omogoča volivcem vsakodnevni dialog o razlikah. To je zelo sodoben, miren in učinkovit način izmenjave mnenj v modernih družbah in narodih. Pluralnost je namreč temelj moderne družbe. Zgodovina je že pokazala, kaj se zgodi tam, kjer zavlada enoumje.

Udeležba na tem zelo pomembnem slovenskem referendumu je bila pravzaprav majhna. Na volišča je namreč prišlo le dobrih 42 odstotkov volivcev. Kaj je ljudi odgnalo od volišč?

Takšna udeležba pravzaprav ni slaba. Ljudje ne gredo na volišča tudi zato, ker mnogokrat ne razumejo problema ali referendumskega vprašanja. To je velikokrat eden glavnih vzrokov. Zdi se, da se je nekaj podobnega zgodilo v Sloveniji. Zagotovo tudi zato, ker celo pravna stroka v tej zgodbi ni bila enotnega mnenja. Politične stranke, civilna družba in mediji bi morali bistvo problema predstaviti bolj razumljivo, prepričati ljudi in jih spodbuditi, naj gredo na volišča. Nekaj podobnega se danes dogaja tudi v švici, kjer ima neposredna demokracija bistveno globlje korenine. Toda tudi neposredna demokracija potrebuje svojo infrastrukturo, v katero je treba r esno vlagati, če hočeš na referendumih veliko udeležbo.

Morda pa volivci ne zaupajo več politikom?

To je danes problem vsega demokratičnega sveta. Toda prav zato, ker ne zaupajo politikom, bi morali na referendum, saj na njem v resnici odločajo samo oni. Politiki na referendumski dan lahko zgolj nemočno čakajo, kaj bodo o referendumskem vprašanju rekli ljudje. Zaupati je torej treba v proces. V vašem primeru v rešitev dolgoletnega ozemeljskega spora s sosednjo državo, kar je zagotovo tudi v interesu slovenskih volivcev. Zato tisti, ki na referendumsko nedeljo niso šli volit, niso imeli prav. Tako so pobudo namreč vnovič (ne)hote prepustili politiki. Veliko resnejši je problem, da mnogi volivci ne verjamejo več v moč (lokalne) demokracije, ki je v primeru (globalne) ekonomije in finančnih malverzacij na borzah v resnici povsem brez moči. Toda ta nadvse resna globalna tema o šibkosti svetovne demokracije v mejnem sporu med Slovenijo in Hrvaško se veda ni igrala nobene vloge.

Zaradi razdeljenosti na za in proti arbitražnemu sporazumu, je nastal vtis, da na referendumu sploh nismo odločali o meji s Hrvaško, ampak o tem, kdo je močnejši: vladajoča koalicija ali opozicija. Ta se je po mnenju mnogih vedla dokaj neodgovorno.

Tudi sam sem dobil takšen vtis. V neposredni demokraciji si lahko vedno proti, vendar le na podlagi resnih vsebinskih argumentov in ne zgolj zato, da bi nagajal vladajoči koaliciji. Zdi se, da je bila opozicija v tem primeru nekakšna ujetnica parlamentarne, predstavniške demokracije, kjer je takšno nasprotovanje vladi pričakovano in celo normalno. Toda neposredna demokracija zahteva drugačno logiko. Zahteva dialog in vsebinsko tehtanje problema, v katerem si lahko seveda tudi proti, toda nikoli zgolj zato, ker je nasprotna politična opcija drugačnega mnenja.

Napake je v preteklosti delala tudi Hrvaška. Zagreb si je po uspešnem referendumu v Sloveniji ta ko rekoč že odprl vrata v Bruselj. Toda kako bodo v Evropski uniji gledali na državo, ki še vedno ni rešila meje ne s Srbijo, ne z Bosno in Hercegovino, ne s črno goro?

članstvo v Evropski uniji je najboljši način za premagovanje nacionalizmov in za popravljanje zgodovinskih napak. Mejne konflikte je mogoče reševati samo s kompromisi. Slovenski primer kaže, da sta državi znali poiskati pot do kompromisa, ki je sprejemljiv za obe strani. Zagreb bi moral zdaj podobno rešiti tudi druga mejna vprašanja s sosedi in tako dokazati, da je zrel za vstop v Evropsko unijo.

Kako pomemben je slovenski referendum za širjenje Evropske unije na Zahodni Balkan?

širitev Evropske unije še zdaleč ni končana. širitveni proces je pravzaprav nekakšno bistvo Unije. Kdor tega ne priznava, ne pozna ozadja današnjih procesov v Evropi. Do velikih vojn v prejšnjem stoletju je med drugim prišlo tudi zato, ker so bili mnogi ljudje in celi narodi pravzapr av odrinjeni od procesov odločanja. Integracijski procesi, ki so se začeli po drugi svetovni vojni, so nevarnost novih vojn v (zahodni) Evropi odpravili za zmeraj. Evropska unija zato kratko malo mora ostati odprta za vse, ki so pripravljeni spoštovati merila in vrednote, na katerih temelji. če bi Bruselj zaprl vrata balkanskim državam, bi bila to velika napaka, podobna tistim, ki so jih evropski in balkanski politiki zagrešili med letoma 1870 in 1995. Trdno upam, da se je politika kaj naučila iz teh napak in da jih ne bo nikoli več ponovila.

Iz torkove tiskane izdaje Dela


Kontakt mit Andreas Gross