20. Sept. 2005

Za slabe politike je najmanjša
vas prevelika za demokracijo

Branko Soban, Strasbourg

»Z evropsko ustavo se ukvarjam že dobrih petnajst let. Ko sem pred poldrugim desetletjem v Bruslju govoril o nujnosti evropske ustave, so se mi dobesedno smejali. Celo socialdemokrati. Ko smo se člani odbora za zunanjo politiko v švicarskem parlamentu leta 1995 v Strasbourgu sestali s Klausom Hänschem, tedanjim predsednikom evropskega parlamenta, me je ta sredi mojega nastopa odločno opozoril: Ne dovolim vam, da govorite o evropski ustavi! Za Nemce je ustava namreč simbol države. Zame je predvsem simbol legitimizacije politike. Na lokalni, regionalni, državni, evropski in celo na globalni ravni,« pravi Andreas Gross, švicarski politolog, zgodovinar in politik, ki velja za enega največjih poznavalcev ustavnega prava in neposredne demokracije v Evropi. V St. Ursanneu v švicarski Juri je že pred časom oblikoval svoj Atelier pour la Démocratie Directe, ki je tako rekoč do roba zapolnjen z literaturo o demokraciji.

Andreas Gross, ki je tudi vodja švicarske delegacije v Svetu Evrope, pravi, da se resno ogreva celo za globalno, svetovno ustavo. »To seveda ne pomeni, da se zavzemam za nekakšno globalno državo, ampak izključno za uvajanje in uveljavljanje demokracije na transnacionalni ravni. Kajti če bo demokracija še naprej omejena zgolj na nacionalne države, bo skopnela tako, kot pomalem že kopni njihova avtonomija. Demokracija mora zato zaživeti na vseh ravneh, kjer se odloča o stvareh, pomembnih za slehernega človeka.«

Večina članic Evropske unije, med njimi tudi Slovenija, je z evropsko ustavo opravila kar na hitro. Z ratifikacijo v parlamentu in v bistvu brez prave javne razprave. Izjeme so pravzaprav le Francija, Nizozemska in Luksemburg, kjer so tvegali in šli na referendum. Ali je evropsko ustavo sploh mogoče sprejemati brez referenduma?

Ustava je vedno sporazum znotraj neke skupnosti ljudi, ki imajo pravico povedati svoje mnenje o vsem, še posebej seveda o najpomembnejših odločitvah. Sporazum, pravim. Zato sporazuma ni mogoče sprejemati, ne da bi ljudje povedali, kaj sami mislijo o njem. Ali so zanj ali ne.

In prav v tem je bržkone bistvo problema, saj te ustave niso pisali ljudje, ampak je nastajala od zgoraj

Bil sem član ustavne komisije, ki je delala novo švicarsko zvezno ustavo in še do nedavna tudi član ustavnega sveta v kantonu Zürich, ki je oblikoval novo kantonalno ustavo. To smo ustvarjali pet let. Za to nalogo so nas izvolili ljudje. Z volivci smo se posvetovali ves čas njenega nastajanja. In ko je bila napisana, so ljudje spet povedali svoje mnenje o njej. Na referendumu februarja letos. To je ta hip zagotovo najbolj demokratična ustava na svetu. Tista iz leta 1869, ki smo jo spremenili, je bila prav tako rezultat ljudske iniciative. In tudi ta je bila sprejeta na referendumu.

Konvencijo, ki je pripravljala novo evropsko ustavo, so ustanovile vlade. V njej je vsako državo članico zastopala le peščica ljudi. Ali Slovenci danes še vedo, kdo je bil njihov zastopnik? Stavil bi, da takšnih ni prav veliko. Tudi osnutek ustave so kasneje spreminjale vlade. Toda vse to početje okrog ustave sploh ni bilo v skladu s temeljnimi pravili oblikovanja demokratične ustave. Potrebovali bi bistveno več časa, da bi to ustavno pogodbo preoblikovali v pravo ustavo.

Evropa si tega časa ni vzela. Najboljše kar lahko storiš v takšnem položaju, je pripraviti referendum o ustavi v vsaki državi posebej. Osebno mislim, da bi za evropsko ustavo seveda morali pripraviti vseevropski referendum. Ne torej ločenih referendumov v Sloveniji, Franciji, na Nizozemskem ali v Estoniji, ampak v vsej Evropi hkrati. Na isti dan. In veljati bi kajpak morala dvojna večina. Ustava bi torej bila sprejeta le v primeru, če bi jo podprla večina vseh volivcev v posameznih državah in hkrati večina vseh članic Unije. Slovenija - in vsaka druga članica - bi seveda glasovala samo enkrat, toda njen rezultat bi štel dvakrat.

In nenazadnje: zame prava evropska ustava ni pomembna le za Evropo, ampak je še bolj pomembna za demokracijo. Evropa nujno potrebuje več demokracije, toda tudi demokracija vse bolj potrebuje Evropo. Kajti Evropa je prva transnacionalna skupnost in demokracija v svetu, ki je poskušala zgraditi svojo ustavo. Predvsem zato, da bi okrepila moč politike v razmerju do ekonomije. Toda več moči iz politike, demokracije lahko dobiš le, če ta zares temelji na ljudeh. Prav zato pravim, da bi Slovenija - in z njo kajpak tudi vse druge članice Unije - morala imeti referendum o ustavi. Le s takšnim neposrednim odločanjem, neposredno demokracijo je mogoče zaustaviti padanje moči politike. Danes je demokracija v krizi tudi zato, ker politika vse bolj izgublja boj z ekonomijo.

Ekonomija je močnejša od politike?

Vedno. Odločitve namreč sprejema na globalni ravni, brez ljudi, brez parlamentov in jih vsiljuje nacionalnim vladam. In takšnih odločitev je vedno več. Vlade so zato velikokrat zgolj postavljene pred dejstvo in ne morejo odločati o ničemer. Ljudje so se seveda naveličali takšne politike, saj nimajo vpliva nanjo in še manj na odločitve, ki jih sprejema. Zato moramo demokracijo čimprej rešiti iz objema nacionalnih držav in jo uveljaviti na evropski, kontinentalni in globalni ravni. Le tako bo politika lahko kos ekonomski moči.

V 18 in 19. stoletju, po francoski revoluciji, je politika - in z njo tudi demokracija - še šla v korak z ekonomijo. Danes je ekonomija globalna, demokracija pa nacionalna, tako rekoč lokalna. Spominja na ladjo, pri kateri se vijak ne dotika več vode. Ladja gre zato povsem v drugo smer, kot bi hotela krmar ali kapitan. Prav zato je treba ladijski vijak evropske demokracije spet čimprej potisniti v vodo. Za začetek - z evropsko ustavo. Toda občutek imam, da vsi v Evropi danes zelo radi govorijo o ustavi, nihče pa noče plačati cene zanjo. Cena pa je seveda večina ljudi, ki so pripravljeni slediti takšni ustavi. Evropa se je tega procesa zato lotila na napačnem koncu. Oblikovanje ustave, ne da bi za mnenje o njej najprej povprašal ljudi, je kot da bi hotel plavati, ne da bi se pri tem dotikal vode.

Se to dogaja zato, ker je ustavo delala izključno elita?

Natančno tako. če bi se elita že na začetku zavedala, da bo o njenem izdelku glasovalo ljudstvo, bi se evropski politiki tega posla zagotovo lotili povsem drugače. Ko smo v Zürichu delali novo ustavo, smo natančno vedeli, da bodo o njej na koncu odločali ljudje. Skoraj milijon volivcev. Zato moraš natančno upoštevati pripombe ljudi in vselej delati kompromise, ki so po volji večini. Toda zdi se, da evropska politika ni naklonjena neposrednemu odločanju, neposredni demokraciji. Lani enkrat sem se o tej temi pogovarjal z nemškim zunanjim ministrom Joschko Fischerjem. Dejal je, da neposredna demokracija pri 500 milijonih ljudi preprosto ni mogoča. Toda velikost in geografija nista problem. Za egoistične, nekomunikativne, neobveščene in ne dovolj izobražene politike je celo najmanjša vas lahko že prevelika za demokracijo.

Je morebiti prav ta evropski elitizem eden od vzrokov za propad referendumov v Franciji in na Nizozemskem?

Oba ne imata seveda več vzrokov. Nekateri med njimi so celo nekoliko protislovni. V obeh državah so mnogi volivci resda grdo razočarani nad svojo vlado in gospodarskim položajem, toda to še zdaleč ni bil skupni imenovalec obeh zavrnitev. Medtem ko so nekateri volivci v Franciji svarili, da je ustava preveč liberalna, so marsikje na Nizozemskem menili, da je celo preveč socialna. Do takšnih protislovij prihaja zato, ker glasovanje ni potekalo na isti dan in ker ni bilo skupne, evropske javne razprave o tem dokumentu. Razprava v Franciji in na Nizozemskem je sicer bila, toda njen vpliv na izid referendumov je bil popolnoma drugačen. V Franciji se je razprava vlekla vsaj pol leta in je zato seveda usodno vplivala na končni rezultat glasovanja. Na to temo je v mesecih pred referendumom izšlo najmanj 30 knjig ...

... Da, francoske knjigarne so bile v prvi polovici leta v resnici polne literature na temo Sto razlogov za ne na referendumu ...

...Seveda. Toda o tej temi so zelo obširno pisali tudi številni dnevniki. Marsikje so mnenjem o ustavi namenjali po dve in več strani. Razprave o tej temi so se nenehno vrstile tudi na televiziji in radiu. Francozi so bili po tej plati torej zares dobro seznanjeni s tem, v kaj se spuščajo. Povsem drugače je bilo na Nizozemskem. Razprave so bile skromne in površinske. Politična elita se je vanje vključila šele tik pred zdajci. In za povrh mnogi Nizozemci sploh niso vedeli, kaj početi s tem referendumom, saj se z njim res ne srečujejo prav pogosto.

Toda kljub tovrstnim razlikam sta imela oba ne vendarle nekaj skupnega: ljudje so se preprosto naveličali tega, kako se politične elite gredo evropsko integracijo. To je bil glas protesta zoper odtujevanje evropske politike, zoper dejstvo, da jih politiki vse manj pogosto sprašujejo za mnenje o usodnih problemih. 29. maj in 1. junij sta bila za Evropsko unijo zato po svoje usodna datuma: evropske politike namreč ne bo več mogoče ustvarjati za ljudi, ampak odslej naprej samo še z ljudmi. čas je, da se politiki iz svojih slonokoščenih stolpov čimprej spustijo na realna tla.

Pa se vam ne zdi, da je bilo v nekaterih razpravah o evropski ustavi in kasneje na propadlem vrhu Evropske unije v Bruslju vse bolj čutiti tudi nekakšen piš nacionalizma?

Razprave so ponekod v resnici postale preveč nacionalistično obarvane. To se dogaja tudi zato, ker politiki ljudem nočejo ali tudi ne znajo pojasniti, kaj je pravzaprav Evropska unija. In po drugi strani so ljudje pravzaprav izločeni iz procesa (so)oblikovanja evropske politike. V Franciji in na Nizozemskem niso navajeni razmišljati na transnacionalni in supranacionalni ravni. In zdi se, da se sploh ne zavedajo, kako pomembne so te ravni za obrambo demokracije in socialnih standardov v spopadu z globalno ekonomijo.

Je referendum potemtakem najboljša oblika demokracije?

Demokracija pomeni, da ljudje lahko neposredno sodelujejo, participirajo v oblikovanju politike. Volitve so seveda nujne, saj moraš delegirati nekoga, ki bo odločal v tvojem imenu. Zato potrebujemo parlament. Nisem proti njemu. Toda ta ne more imeti monopola v politiki. Demokracija je namreč večni proces delitve politične moči. Bolj ko so ljudje razgledani in izobraženi, bolj morajo politiki z njimi deliti svojo moč in oblast, kajti nihče ne ve, kaj je najbolje za narod kot narod sam. Danes imamo elito, ki meni, da je politika preveč pomembna, da bi jo delili z ljudmi, svojimi volivci. To je arogantni elitizem najhujše vrste. Proti tej mentaliteti smo se v švici (1860-90) in v ZDA (1890-1920) borili tako, da smo v ustavo uvedli referendum kot nekakšen temelj neposredne demokracije. To je bil protest proti podcenjevanju volje in demokratičnih sposobnosti ljudstva.

Tudi zahodne demokracije so bile žrtev hladne vojne, ne le Slovenci ali Poljaki. V petdesetih in šestdesetih letih so na vse dobre ideje o evropski demokraciji iz obdobja pred drugo svetovno vojno preprosto pozabili. Možje, ki so leta 1949 ustanavljali Svet Evrope, so hoteli iz parlamentarne skupščine te organizacije (PACE) narediti nekakšno ustavodajno telo vse Evrope. Robert Schuman in Jean Monnet sta bila že leta 1948 za evropsko ustavo, toda tedaj je bila hladna vojna. Evropa takrat praktično še ni imela svoje suverenitete. Ta je bila v rokah ZDA in Sovjetske zveze in ti dve velesili seveda nista hoteli evropske ustave. šele potem sta Robert Schuman in Jean Monnet predlagala pogodbo (o ustanovitvi skupnosti za jeklo in premog), ki je bila vladna in ne parlamentarna, elitistična in ne ljudska, ekonomska in ne politična. Toda to je bilo takrat preprosto treba storiti. Da bi rešili evropsko integracijo. In ne zato, ker bi bila to tedaj najboljša oblika povezovanja Evrope.

Jacques Delors je na primer po francoskem referendumu septembra 1992 (o Maastrichtu) dejal, da mora Evropa zdaj povezovati ne le države, ampak tudi ljudi. Te pa lahko povezuješ le tako, da jim omogočiš sodelovanje pri vseh pomembnejših odločitvah. Laekenska deklaracija, ki je pomenila začetek konvencije, je bila zagotovo najbolj samokritična deklaracija EU doslej: razlika, prepad med normalnimi ljudmi in EU politiko je tako velika, da potrebujemo nov način zbliževanja (coming together). To pa lahko storiš le, če odločaš o ustavi, ne pa da jo samo konzumiraš. Kot pasivni porabnik namreč nisi svoboden. Svoboden si, če si aktiven in lahko sodeluješ pri odločanju.

Ali je mogoče imeti referendum o vstopu Turčije v Evropsko unijo, s katerim je še lani grozila Francija?

To je dobro in hkrati zelo zahtevno vprašanje. V švici gre vsaka usodno pomembna odločitev na referendum. če bi švica na primer bila v Evropski uniji in bi naš parlament glasoval za vstop Turčije v EU, bi 50.000 ljudi seveda pri priči zahtevalo referendum o tej temi. Mi bi torej tudi odločali o Turkih. V Franciji je stvar nekoliko preprostejša. Predsednik ima pri takšnih stvareh popolnoma proste roke in lahko o vsem razpiše plebiscit. Na referendumih je vselej mogoče odločati o vsem. Problem ni v tem. Najpomembnejše je, da imaš o vsem, kar se volivcem ponuja na mizo, možnost javne razprave. Ne le v medijih, tudi v nevladnih organizacijah in drugih forumih. Vsak mora imeti pravico, da pove svoje mnenje in da to mnenje slišijo tudi drugi. šele v tem primeru greš na volitve lahko brez vsakršne slabe vesti. Politiki se vedno bojijo referendumov, ker mislijo, da so ljudje slabo informirani. Toda informiranje je naloga politike in ne ljudi. Ko politiki vedo, da ljudje odločajo o nečem, so vsi zelo zagreti, da se jih podrobno obvesti o stvari. če pa je odločanje prepuščeno njim, storijo vse, da ljudi ne bi seznanili s problemi. Toda če javnost ni obveščena, je to krivda politikov, ne pa ljudi samih. Samo oni imajo namreč vse ustrezne informacije.

Nekaj podobnega se je v Sloveniji dogajalo, ko smo vstopali v Nato. Takrat je oblast porabila velike denarje za propagando o tej organizaciji, materiale o evropski ustavi pa so na primer začeli deliti šele potem, ko je parlament ta dokument že ratificiral.

Ravno o tem sva se pogovarjala. Tako rekoč klasična reakcija oblasti, ki svojih volivcev ne jemlje dovolj resno.

Koliko referendumov imate v švici na leto?

Na zvezni ravni so štirje dnevi praviloma rezervirani za zvezne referendume. Toda 95 odstotkov vseh odločitev vendarle sprejme parlament. Vse teme še zdaleč ne gredo na referendum. Imamo pa seveda še kantonalne in lokalne referendume. Teh pa se med letom nabere kar nekaj.

Ali imate kvorum?

To je v bistvu najpomembnejše vprašanje. V liberalnih, svobodnih družbah na volitvah ni omejitev ali zgornjih mej. Kajti takoj ko imaš limit, pride do manipulacij. Povprečna udeležba na referendumih je vselej okrog 50 odstotkov. Tisti, ki ne sodelujejo, vedo, da bodo v njihovem imenu pač odločali tisti, ki bodo šli na volišča. če pa imaš kvorum, lahko bojkotiraš tiste, ki gredo na volišča in s tem zavestno vplivaš na rezultat glasovanja. Zgodovina namreč jasno pravi, da prava demokracija ni kompatibilna s kvorumi. Kajti svoboda je tudi, da ne greš na volitve. če ne razumeš vprašanja, je preveč komplicirano, te sploh ne zanima ali pa je tisto nedeljo na primer lepo vreme, imaš pravico ostati doma. Toda zavedati se moraš, da bodo namesto tebe v tem primeru pač odločali tisti, ki bodo šli volit.

V Italiji Berlusconi pogosto poziva volivce: ostanite doma, tako da ne bo nihče odločal. To je čista manipulacija. Petnajst let že predavam na nemških univerzah o neposredni demokraciji. Najpomembnejše sporočilo, ki se ga lahko naučiš iz nemške zgodovine med obema vojnama, se glasi: nikar kvorumov. Kajti nacisti so zelo spretno manipulirali z njimi. Zato kvorum preprosto ni kompatibilen z demokracijo. V ZDA ga nimajo, v švici tudi ne.



Andreas Gross